predstavitev | pouk | raziskovanje | novice | povezave
zgodovina inštituta | ljudje  

 

Prvih trideset let inštituta za patološko fiziologijo:
Paberki iz spominov
(1945-1974)

akad. prof. Andrej O. Župančič, dr. med.

Kroniko Inštituta bi lahko napisal vsak dovolj marljiv mravljinec, ki bi oblezel arhive, zbral podatke in jih nanizal po časovnem zaporedju. Manjkalo bi samo še nekaj soli in drugih začimb...moj spomin, varljiv kakor je, naj bi vendarle za kakšen ščepec dodal.

NEKAJ IZ TOLIKO KOT NIČ.

Leta 1945 je bil s popolno Medicinsko fakulteto v Ljubljani ustanovljen tudi Inštitut za patološko fiziologijo. Takrat mi je bilo poverjeno organiziranje tega Inštituta in katedre za pouk patološke fiziologije.

Že pojem patološka fiziologija je bil za našo fakulteto novost in treba je razumeti, da si je novo stroko predstavljal vsak po svoje.

Vse vzdušje po vojni je bilo za usmeritev novega inštituta v temeljne raziskave skrajno neugodno. Takrat se je zdelo samo po sebi umljivo, da mora sleherna dejavnost nečemu neposredno služiti: obnovi, industriji, zdravstvu..

Mnogi kliniki so v patološki fiziologiji videli zgolj pripraven servis za opravljanje rutinskih preiskav (laboratoriji za te vrste storitev so bili tedaj res skromni). Takim pričakovanjem sem se odločno upiral in zato je bilo na fakulteti kar nekaj hude krvi; pač pa sem godrnjača povabil, naj k nam pošlje sodelavca, da bi ga naučili te ali one metode (zlepa se ni zgodilo, da bi se kdo res prikazal).

Drugi spet so pričakovali, da bomo imeli v okviru inštituta tudi bolniške postelje. To je načelno možen koncept, vendar bi nam nakopal veliko preglavic pa kaj omejene možnosti za raziskave. Denimo, da bi raziskovali določen klinični problem - koliko postelj bi potrebovali? In koliko specialistov, pa kakšnih profilov naj bi bili?

Pritisk v prid konceptu z bolniškimi posteljami je bil trd, a ne dovolj trden. Naše stališče je bilo prožno, pa trdno: ostajamo pri temeljnih raziskavah. Prožno, to pomeni, da bi imeli na voljo praktično neomejeno število postelj: toliko, za kolikor bi se s kliniki dogovorili pri skupnih raziskavah.

Res, da je sprva na obeh straneh manjkalo ljudi. Imeli smo nekaj izvrstnih teoretikov in nekaj izvrstnih klinikov - vmes pa je manjkal profil kliničnega raziskovalca.

Med prvimi, ki je ta problem dojel in prvi, ki ga je zares skušal reševati, je bil mladi specializant nevrologije, dr. Milan Dimitrijević. Proti koncu petdesetih let je z naivnim mladostnim navdušenjem začel v kleti Nevrološke klinike iz nič ustvarjati zdaj znameniti Laboratorij za klinično nevrofiziologijo1. Pri tem je našel globoko razumevanje tedanjega predstojnika klinike, profesorja Ivana Marinčiča in vso podporo z moje strani. Toda nepričakovano je naletel na odpor v lastni hiši, kolegi s klinike so njegovo prizadevanje šteli za škodljivo! Dimitrijevićeve ideje so jim bile tuje in preveč nove, onkraj psihološke pripravljenosti nanje. Sklenili so, da se ga je treba odkrižati, pri čemer niso izbirali sredstev in le za las je manjkalo, pa bi uspeli2. Poučna zgodba, značilna za vsak pionirski podvig - nič res novega ne teče gladko, temveč proti odporu. Iz vode ne izklešeš kipa, iz ledu že! Še bolje iz lesa, najbolje - pa najteže - iz kamna.

Drug primer za tedanje težave: profesor Božidar Lavrič je želel ustanoviti Laboratorij za eksperimentalno kirurgijo, v katerem bi raziskave tekle v sodelovanju z našim inštitutom; večkrat sva se posvetovala, kako bi ga postavili na noge. Raziskave te vrste so mikale dr. Darinko Sobanovo in tako smo bili vsi trije za to, da bi prevzela organiziranje novega laboratorija. Toda tedaj, kakšnih pet let po vojni, niti akademik Lavrič ni bil dovolj vpliven, da bi dosegel ustanovitev takega laboratorija. Kolikor mu je le uspelo delati na tem področju, je bilo na črno.

Potemtakem ni kazalo drugega, kot ubrati daljšo pot: po klinikah razsejati raziskovalce, ki so šli skozi našo šolo in z njimi sodelovati v skupnih programih. Toda tedanje razmere tudi za tak način še niso bile kaj prida ugodne. Na večini klinik namreč niso imeli pravih raziskovalnih programov; zato so na samotarje, ki bi želeli s temi začeti, bolj pisano gledali, podobno kot svojčas na Dimitrijevića.

Če povzamem, vztrajanje od vsega začetka na temeljnih raziskavah, ki bi jih v perspektivi kombinirali s kliničnimi, in zavračanje rutinskih servisnih uslug - to je bila ena od prvih osnov za razvijanje našega inštituta.

S tem seveda še zdavnaj ni bilo konec težav, prej začetek! Saj je še danes močno zakoreninjeno prepričanje, da so pomembne samo aplikativne raziskave, temeljne pa so razkošje, ki ga kvečjemu toleriramo. Vsi so navdušeni, da se mlinska kolesa vrtijo - odkod priteka voda, o tem se le malokdo sprašuje...

Ko so se jeseni 1945. leta na MF delile stavbe, sem bil na krajšem študijskem obisku v Leningradu in tako nam je bila prisojena pritlična stavba računovodstva Higienskega zavoda: okrog 150 m2 (sl. 1). "To je ravno toliko, da boš imel kam obesiti plašč" se je pošalil tedanji dekan MF Božidar Lavrič in dodal, da bomo zato prvi na vrsti za gradnjo novega inštituta. To tolažbo sem si dobro zapomnil.

Slika 1. V tem pesjaku, kot smo mu rekli, je prvih deset let deloval Inštitut za patološko fiziologijo. Foto F. Fireder.

Toda z delom sem moral zastaviti brez odlašanja in to je v razmerah po vojni terjalo veliko spretnosti v improviziranju. Znašel sem se pred uganko, kako se praznih rok med golimi stenami lotiti pouka in raziskovalnega dela (govorim v ednini, ker sem takrat predstavljal celotno osebje Inštituta).

No, čisto praznih rok vendarle nisem bil - imel sem razis-kovalno temo, na kateri sem delal pri svojem učitelju profesorju Albinu Seliškarju (sl. 2): način delovanja nevrotransmitorjev, predvsem acetilholina, v osrednjem živčevju.

Letos (1996) mineva sto let od rojstva Albina Seliš-karja...Velika sreča v mojem življenju je bila, da sem smel delati v laboratoriju človeka tako nenavadne globine in širine3 ; sprva o počitnicah še kot študent, potem kakšno poldrugo leto z diplomo v žepu. Ta šola je bila sicer kratka, toda zgoščena - objavila sva celó članek o sprostivi acetilholina v retini pod vplivom svetlobe4 (to je bilo prvič, da je bila dokazana sprostitev acetilholina v osrednjem živčevju). Za delo v Seliškarjevem slogu je bilo značilno, da je kot raziskovalec iz angleške šole obvladal tudi umetelnost improviziranja - vključno s presojo, doklej nam je v prid in odklej že v napoto. Kadar se je v laboratoriju kaj zataknilo, je rad vprašal: No, kaj bi v tem položaju napravil pračlovek?

Slika 2. Prof. Albin Seliškar sredi študentov med vajami na terenu okrog l. 1940. Foto ?

Karseda plodno obdobje v Seliškarjevem laboratoriju je pretrgala vojna. Naravno bi bilo, da bi leta 1945 po demobilizaciji nadaljeval z ukom in delom pri svojem učitelju. Obema je bilo žal, da se je zasukalo drugače, toda Seliškar je takoj videl, da z novim inštitutom fiziološke stroke širijo svojo bazo in pomen, pomagal je z nasveti in z laboratorijsko opremo. Predvsem pa pri organiziranju Patofiziološkega inštituta dolgujem Seliškarju tako okvirni program za raziskovalno delo kot šolanje v njegovem laboratoriju - vključno nezaničljiv odnos do improviziranja, kar je bilo po vojni od sile dragoceno.

Manj očarljiva in presneto trda šola je bilo partizansko zdravstvo. Velikokrat smo ranjence in bolnike zdravili pomanjkljivo oziroma proti doktrini, ker nismo imeli česa vzeti v roke; v takem položaju je bil odgovor: improviziranje. Kako na primer v zasneženi baraki, daleč od ljudi, ugotoviti serumalbumin v seču?

Takole : serum človeške krvi je tudi brez centrifuge lahko pripraviti; raztopljen svež sneg je destilirana voda, v kateri so albumini topni, globulini pa ne; slednji po dodatku snežnice k serumu torej izpadejo; vrhnjo tekočino z raztopljenimi albumini vbrizgnemo kot antigen v ušesno veno štalskega kunca (ki so ga kurirji za ta namen prinesli iz doline); po kakšnem tednu odvzamemo kuncu nekaj krvi in pripravimo serum, v katerem so zdaj antitelesa proti človeškemu serumalbuminu. Tako imamo v rokah občutljiv in specifičen reagens za dokaz serumalbumina v seču. Q.E.D.! To ni bil edini primer, da smo se znašli .

S takimi in podobnimi izkušnjami sem se leta 1945 lotil dela. Od jeseni lahko pišem že v dvojini: nekje se me je prijel potepuški pes, ki mi je pomagal, če drugega ne, z družbo (sl. 3); klical sem ga Žicar, o popoldnevih sva si pripravila polento z mlekom, ki sva jo družno pomlatila kar na tleh (res, da z dveh krožnikov).

Slika 3. Žicar. Foto F. Fireder.

Po novem letu lahko pišem že v množini - z neznanskimi težavami se mi je posrečilo, da je bil demobiliziran Franc Fireder; v začetku leta 1946 je kot laborant nastopil službo na našem inštitutu, kjer je bil vse do svoje upokojitve (1965) vodja tehničnega osebja; pa še potem nam je deset let prostovoljno hodil pomagat, uvajal je v delo svojega naslednika Marjana Kadunca. Francelj, kot smo mu rekli, je bil pravi steber našega inštituta: človek bogatih življenjskih izkušenj, bister, iznajdljiv, razsoden in s smislom za humor o pravem času (sl. 4). S svojim umirjenim nastopom, razumevanjem in čutom za pravičnost si je pridobil zaupanje in simpatije vseh na inštitutu; vešče je znal sproti izgladiti neogibna trenja med osebjem, še preden bi prerasla v večje preglavice.

S Firederjem sva se dobivala vsako jutro in se pogovorila o delu za sproti in za daljši rok. Ta navada se je ohranila še dolgo potem, ko nas je bilo več. Zbrali smo se vsi s snažilkami vred, ki so morale negovati tudi poskusne živali; tu smo bili neizprosni in tako jim je vestnost prešla v meso in kri.

Glavno besedo na jutranjem raportu je imel Fireder, ki je iz svoje beležnice nizal vprašanja in predloge (na vsake kvatre je zadnja točka veljala meni ... pa ostriči se bo treba...tudi to je znal in me oskubel kar med uradovanjem).

S Firederjem sva si bila toliko podobna, da je namesto mene skočil npr. v banko. Na inštitutu ga je nekdo vprašal, ali se nič ne boji, da bi ga prepoznali. Oh, malo slabše se oblečem, pa me imajo za profesorja! Enkrat mu je pa le sapo zaprlo, ko je šel na notranjo upravo po moj potni list. Naneslo je, da so ravno takrat imeli pripravljen tudi potni list za mojega brata. Kateri Župančič ste - arhitekt ali zdravnik? vprašajo Firederja. ...Jaz sem... iz bolnice!

Slika 4. Franc Fireder. Foto A.O.Ž.

Nekega dne smo dobili prvo tajnico, potem se jih je zvrstilo vseh sort. Ene so v času pisalnih strojev na slepo in brez napak sledile najhitrejšemu nareku - druge so z enim prstom kljuvale po tipkovnici in se kar naprej motile. Dobra tajnica je zlata vredna, vse po vrsti pa so opravljale duhamorno in izrazito nehvaležno delo: dokler teče brezhibno, ga ni videti; kakor hitro se vrine drobna pomota, je lahko vir težav in hudovanj, v najboljšem primeru smeha (vsa čast pošti, ki nam je dostavila pismo, naslovljeno na Inštitut za patološko filozofijo!). V nekem dopisu z dekanata se je tajnici zapisalo Inštitut za patološko fifiologijo; v uradnem odgovoru smo predlogu priznali izvirnost in pripomnili, da bi se še lepše slišalo Inštitut za patološko žvižgoslovje. Hočem povedati, da smo imeli kar prisrčne odnose.

K organiziranju sodi preverjanje, koliko dogovorjenega je bilo opravljenega. Vsak je skrbel za svoje področje, predstojnik je moral imeti na očeh ves inštitut. Pogledano z druge strani, to pomeni, da je ta star' siten, pa nebodigatreba, pa kaj ga je moralo ravno zdajle prinesti in podobno.

Po tedanjih merilih je predstojniku šla preproga in na dekanatu naj bi povedal, kakšno si želim. Prav - rad bi takšno iz Tisoč in ene noči, ki se spreminja z barvami neba, menjava vzorec z letnimi časi. Na dekanatu so se samo vljudno smehljali... tačas je Fireder na vrtu pred mojim oknom zabetoniral bazenček s plitvino in čudežna preproga je bila tu. Mlaka se je hitro zarasla, naselile so jo vodne bolhe in nekaj žab, od zore do mraka so se prihajali kopat ptiči.

POUK.

Patološka fiziologija je bil za MF nov predmet. Zame tudi! Po šest ur na teden v tretjem letniku medicinskega študija - odtod naprej sem imel proste roke. Lepo ravnovesje bi bilo dve uri predavanj, dve seminarjev in dve vaj. Pa kaj, brez vajalnice in brez opreme na slednje še pomisliti nisem mogel. Za silo sem jih skušal nadomestiti z demonstracijami pri predavanjih, ki jih je spočetka moralo biti kar po šest ur na teden. Skušal sem dopovedati, da študij patološke fiziologije ni kopičenje podatkov, temveč njihovo povezovanje; da naj se ne učijo na pamet - to bi bil prezahteven zalogaj; da je stvar veliko lažja: s peščico umljivih načel dejstva povezujemo v smiselno mrežje.

Za taka predavanja si pripraviš skelet, vse drugo sproti prilagajaš razpoloženju med poslušalci; kakor hitro jim pozornost peša, je to opozorilo, da postajaš dolgočasen, sebe in nje moraš zdramiti - recimo, da ad hoc skuješ šalo. Tako predavanje se ne posreči vsakokrat, sem pa tja celó spodleti - odtod trema, ki se je nikoli ne otreseš.

Postopoma sem vpeljaval seminarje, ki naj bi študente uvajali v aktivno samostojnejše delo; po trije študenti so si izbrali temo, ki jim je najbolj ležala, in dobili navodila, kako naj se je lotijo; prva leta je bila pri tem glavna ovira tedanje pomanjkanje slovstva v Centralni medicinski knjižnici. Obdelano temo je eden od trojke predstavil, potem so jo v razpravljanju zagovarjali pred kolegi.

Pri izpitih nisem zahteval dejstev, pač pa povezanost med njimi, skušal sem oceniti, do kod sega kandidatovo obzorje. Tu so se slabo odrezali ravno najmarljivejši guleži, ki so mi natresali podatkov, ne da bi razumeli, kaj pomenijo. Ti nesrečniki so potem raznašali famo o težavnosti izpita iz patološke fiziologije. Drugi, ki jim presojanje ni bilo tuje, pa še danes zatrjujejo, da je bil to najlažji izpit. Nekoliko bolj sem pretipal obisti kandidatom, ki sem jih tehtal kot morebitne raziskovalce na našem inštitutu.

Od pouka sem si malo oddahnil v začetku petdesetih let, ko je pri nas že delal profesor Pavlin; še kot asistentu sem mu od svojih ur prepustil kakšen seminar ali predavanje, ki sva ga prej dobro prerešetala. Tako je ob svoji habilitaciji imel že precej pedagoških izkušenj. Isto politiko smo vseskozi nadaljevali pri mladih, pa naj so bili kakršnegakoli profila, saj se za vsakogar najde ustrezno pedagoško torišče.

Po vsakem predavanju in seminarju smo imeli z asistenti kratek posvet, da bi ugotovili pomanjkljivosti in napake pri pouku.

Leta 1953 so se stvari zaostrile s šestimi študenti, ki niso opravili seminarjev in sem jim odklonil podpis; to je pomenilo izgubo leta (oziroma pridobitev leta, če bi ga porabili za študij temeljev, ki so jim manjkali). Tako odločitev sem utemeljil v članku Čemu in zakaj nov način študija?, ki je izšel v študentskem časopisu Tribuna . Glavni argument je bil preprost: sam ne bi nikdar šel k zdravniku, ki ve o delovanju človekovega organizma manj kot bralec Proteusa v srednji šoli - kako naj ga potem priporočim drugim?

Letnik se je že iz solidarnosti potegnil za svoje kolege - grdo bi bilo, če se ne bi! Tudi večina učiteljev na MF je študente podprla, kar je po svoje spet razumljivo: to so bili pač pionirski časi in takrat ne velja računati z nenadno spremembo tradicionalnih nazorov. Danes so moja tedanja stališča del fakultetnih statutov; še vedno pa se mi zdi naravno, da se učitelj umakne, če ima bistveno drugačno predstavo o načinu pouka kot fakulteta (ne glede na to, kdo ima prav!).

Druga stran je gnala stvar tako visoko, da sem bil klican celó k samemu Borisu Kraigherju, tedaj prvemu človeku v Sloveniji; takoj mi je povedal, da se strinja z vsem v mojem članku, razen z izjavo, da podpisov ne bom dal. To je pomenilo toliko kot podpiši! Toda Kraigher ni vedel, da sem bil imuniziran zoper sleherni pritisk: v žepu sem že imel natipkan dopis, da odpovedujem službo na MF.

Na seji fakultetnega sveta sem ta dopis izročil dekanu in odšel. Nenadoma sem bil svoboden kot ptič na veji - še malo me ni skrbelo, kaj bom počel poslej. Toda po mojem odhodu so se na seji stvari zasukale drugače: profesorja Božidar Lavrič in Bogdan Brecelj sta izjavila, da tudi onadva zapuščata fakulteto!

Tako je moj razkošni občutek svobode trajal samo nekaj ur: z visokih obzorij, ko so ti vsa pota odprta, sem se po trdem pristanku pobral spet v jarmu pa na stezi, ki drži v eno smer. Smola.

Na dekanatu so v novem položaju urno našli salomonsko rešitev: meni ne bo treba dati podpisov; dal jih bo dekan in tako prevzel odgovornost za bodoče zdravnike. Trojke Brecelj, Lavrič, Župančič pa se je še dolgo držal vzdevek uporniki.

V naslednjih letnikih je postalo študentom kar umljivo, da frekvenčni podpis ni gola formalnost. Med pripravljanjem seminarjev smo se tudi pobliže spoznavali in študentje so me radi vabili na absolventske večere v Pajzlu (sl. 5) in drugo.

Slika 5. Gaudeamus igitur.... Absolventski večer (1969) v Pajzlu. Foto ?

Precej let pozneje so se študentje pritožili, češ da je asistentka profesorja Seliškarja, dr. Apolonija Babnik, na vajah prestroga in prezahtevna. Takrat so Fakultetni svet vodili zunanji člani in kar na hitro je bilo sklenjeno, da dr. Babnikova ne more biti več asistentka.

Tudi sam sem bil kratek. Povedal sem le, da ima dr. Babnikova kot edini sodelavec profesorja Seliškarja na plečih vse vaje za dva predmeta, za fiziologijo in fiziološko kemijo. Študent vidi njeno zahtevnost - ne vidi je pa, kako dan za dnem ob šestih zjutraj pripravlja zanje vaje in ob devetih zvečer na kolenih pomiva tla za njimi. Kolikor bi morala dr. Babnikova s fakultete, imate s tem avtomatično tudi mojo odpoved. Videli so, da mislim zares in sklep je bil razveljavljen.

RAZISKOVALNO DELO.

Fireder je za Ljubljanico staknil razmajana stola in zavrženo mizo brez predalov; ob dopoldnevih sem za njo malo poadministriral (arhiv sem nosil kar po žepih - navadne dopise v enem, zaupne v drugem, žig v tretjem). O popoldnevih je miza rabila za laboratorijsko. Po nasvetu profesorja Seliškarja sva s Firederjem iz odrezane stročnice za granato in sinhronskega motorčka od odsluženega gramofona sestavila prvi kimograf (sl. 6); druga dva z najnujnejšim laboratorijskim priborom in kemikalijami nam je profesor posodil, seveda za zmeraj.

Tako so na pomlad leta 1946 stekli poskusi o vlogi acetilholina v osrednjem živčevju, katerega najdostop-nejši del je retina: ali se v njej pod vplivom svetlobe sprošča ACh? Se pravi, nadaljeval sem tam, kjer sva s profesorjem Seliškarjem prenehala zaradi vojne - dodal sem samo domnevo o recepcijskih encimih. V začetku mi je pomagal kar Fireder, potem pa medicinka Darinka Soban, kasnejša profesorica anesteziologije; kmalu po diplomi jo je namreč pritegnila ta stroka, odšla je na Kirurško kliniko in začela v Sloveniji uvajati sodobnejše metode anestezije.

Slika 6. Spomladi 1946 je steklo raziskovalno delo. Foto F. Fireder.

Raziskave so se hitro razraščale in začel sem se ozirati za asistentom. Razmeroma lahko bi bilo za to mesto dobiti zdravnika; toda raziskovanje nevrotransmitorjev je terjalo sodelovanja z biokemikom. Tako je leta 1947 prišel na Inštitut Drago Lebez, absolvent biologije, ki je vpisoval toliko kemijskih predmetov, da je bil po stroki biokemik. Njegovo posebno zanimanje je veljalo živalskim strupom - kače niso ravno lazile po inštitutu, kakšna črna vdova pa je tu pa tam le ušla z Lebezove farme...Dogovorila sva se, da bo pri nas izbral temo za svoje diplomsko delo. Živahnega duha kot je bil, je videl, da je našim problemom kot zanalašč prikrojena kromatografska tehnika; vendar v tedanjih razmerah nismo mogli priti do kromatografskega papirja! Kasneje sem mu ga kot posebno dragocenost prinesel iz Londona in tako je Drago Lebez prvi v Sloveniji vpeljal kromatografijo. Leta 1949 je dokončal diplomsko delo in bil izvoljen za asistenta. Pozneje (1956) je dr. Lebez odšel na Inštitut Jožef Stefan, kjer je postavil na noge in vodil Oddelek za radiobiologijo. Na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani se je habilitiral kot profesor za biokemijo. Še dolga leta pozneje nam je profesor Lebez kot raziskovalec živalskih strupov priskrbel vzorec bungarotoksina, ki ga tedaj ni bilo na trgu; vse do svoje upokojitve je sodeloval z našim inštitutom, zlasti v raziskavah ekvinatoksina.

Načrtno sodelovanje medicincev, biokemikov, fizikalnih kemikov, veterinarjev, biologov in še drugih strokov-njakov je postalo tradicija, ki ji pripisujem glavno zaslugo za živahnost in odmevnost raziskovalnega dela na našem Inštitutu. Tako sodelovanje je redek primer, ko je možno za dolgo vnaprej vplivati na razvoj inštituta - saj ni odvisno od menjav v načinih financiranja, v politiki resorjev in kar je še podobnih enodnevnic.

Tako smo imeli zmeraj pestro sestavljeno ekipo - včasih celó po več strokovnjakov v isti osebi: zdaj že pokojni dr. Jurij Stekar z diplomama medicine in kemije, prof. Zoran Grubič pa kar s tremi (kemija, primerjalna književnost in medicina). Prof. Štefan Adamič je diplomiral iz veterinarstva, doktoriral iz farmakologije in se habilitiral iz patološke fiziologije; na našem inštitutu je organiziral in vodil radioizotopski laboratorij, potem je postavil na noge in vodil Inštitut za biomedicinsko informatiko, brez katerega si danes Medicinske fakultete ne moremo več predstavljati.

Pri izbiranju novih raziskovalcev smo poleg strokovne panoge upoštevali širša zanimanja, pa naj je to bila glasba, filozofija, šah ali turno smučanje. Spominjam se, kako se nam je medicinec Urban Koder zdel kot nalašč za naš inštitut; po diplomi sem ga povabil na razgovor, čeprav je bil takrat že zaposlen na RTV: fiziologija možganov in glasba - to bi bilo nekaj! Toda dr. Koder mi je razložil, da je glasbi zapisan z dušo in telesom. Imel je prav - zdaj je že zdavnaj Urban Koder!

Razgledanost zunaj stroke spodbuja domišljijo in pristriže domišljavost. Ni bilo ravno obvezno, da je kandidat poznal Polentarsko polico, pomagalo pa je. Kar je bilo res obvezno, je bil smisel za humor, saj nismo iskali uradnika patološke fiziologije.

Taki kriteriji so se obrestovali pozneje; pri raziskovalnem delu se prej ali slej primeri, da ne veš ne kod ne kam, ko nobeno razmišljanje, noben razgovor s kolegi ne pomaga iz zagate. Kadar se tako zaplete, ni druge, kot da skočiš iz sistema, pa bodi zlepa ali zgrda - drevi pojdite na koncert, potem pa za nekaj dni v hribe: po službeni dolžnosti!

To sem lahko rekel mirne duše, saj naši raziskovalci niso poznali delovnega časa ne podnevi ne ponoči. Takole na pomlad, ko se je v hribih osrenilo, nas je po pet, šest ali pa kar cel ducat udarilo na Komno (sl. 7); če je bil na inštitutu kakšen gost, je moral kar z nami. Vsak dan na drugo turo, za tačas se me je prijel vzdevek kozel vodnik. Ob večerih pa smo se razgovorili o vsem mogočem (in še rajši o nemogočem!)

Slika 7. S Komne proti Sedmerim... Foto ?

Zlasti prvih deset let, ko je bilo težko priti do aparature, smo si veliko pomagali s finomehanično delavnico na Fiziološkem inštitutu, ki je bila v rokah mojstra Ivana Magistra. Zaradi te izkušnje smo pozneje v program za novo krilo inštituta vnesli tudi delavnico s stružnico. Tako smo si marsikakšno aparaturo ali dele zanjo izdelali po lastnih potrebah kar sami. Tu nas je s svojo spretnostjo in iznajdljivostjo vedno znova presene-čal Fireder. Pozneje sta honorarno delala tudi mojstra Vinko Žavbi, finomehanik in Bruno Tavčar, steklopihač. Leta 1965, ko je profesor Marjan Kordaš še kot asistent postavljal elektrofiziološki laboratorij, ni bilo govora, da bi lahko kupili npr. mikromanipulator; po njegovih načrtih je bil izdelan z drugo aparaturo vred kar v inštitutski delavnici. Pozneje je profesor Miro Brzin vodil izdelavo posebno zahtevne aparature za meritve z magnetnim ponirkom. Podobno se je bilo treba znajti v vseh laboratorijih, pri aparaturah za vaje...

Skratka: tradicija improviziranja na višji ravni.

Še nekaj: večina te aparature sodi v muzej za zgodovi-no medicine!

Nobena improvizacija ne more pričarati študijske knjižnice. Centralna medicinska je bila po vojni seveda kaj revna, posebno še z revijami. Zato je bila za naš Inštitut prava tombola, da sem akademsko leto 1948 kot štipendist Rockefellerjeve fundacije prebil na Fizio-loškem oddelku University College London. Danes je kaj takega normalno, takrat še izjemno. Kar čez noč sem se znašel med bajno založenimi knjižnicami in knjigarnami, zadihal v okolju, ki je gostoljubno za izvirne zamisli (posebno so čislali take s pridihom prismuknjenosti). Vsa-kič v drugem mestu - enkrat celo v Dublinu - so se vrstili sestanki Fiziološkega društva. Kadar ti je zmanjkalo domišljije, si zavil v Nacionalno galerijo, v Old Vic Thea-ter, na koncert v Royal Albert Hall, šel pogledat, kaj počne Henry Moore ali skočil na Shakespearov festival ...

V Ljubljano sem se vrnil kar z majhno knjižnico, ki je bila za tedanje razmere pravi zaklad. Predvsem pa sem zdaj imel toliko stikov po Britaniji in drugod, da je naš Inštitut postal član t.i. holinesteraznega kluba.

Vzpored se je začela hitro krepiti Centralna medicinska knjižnica, ki jo je s tankim posluhom za potrebe raziskav in pouka vodila prof. Sonja Gorec.

Nove metode smo uvajali, kakor hitro so raziskave to zahtevale, problematika je vodila k usvajanju ali razvijanju novih tehnik; te so potem omogočile ali vsaj bistveno skrajšale pot do novih rezultatov. Celó najimenitnejša metoda pa se lahko spremeni v coklo: če je o pravem času ne znaš opustiti, se rado zgodi, da postaneš njen ujetnik.

Po vojni smo morali začeti preprosto: morebitno sproščanje acetilholina v retini smo skušali ugotavljati z ezerinizirano mišico pijavke (ki odgovarja na acetilholin do 10x nanomolarnih koncentracij) in rezultat zapisovali na osajenem kimografu. Šele čez več let smo se prilisičili do modernega kimografa: našemu predstavništvu Rdečega križa v Švici smo poslali vlogo, v kateri smo, brez upa zmage sicer, skušali prikazati zvezo med njihovo in našo dejavnostjo - in uspeli!

Sicer pa pri biološkem testiranju poglavitni problem ni način registriranja, temveč iskanje optimuma med občutljivostjo in muhavostjo preparata. Žabja pljuča npr. odgovorijo na manj kot tisoč molekul acetilholina - toda samo pogledaš jih in že se krčijo!

Po razgovoru s Seliškarjem smo preverili, kako bi se kot test za acetilholin obnesla prebavila brizgača (Holothuria tubulosa); z vso ropotijo smo se odpravili na morje, si jih nekaj nalovili in orientacijski poskus opravili kar na obali (sl. 8).

Slika 8. Bo ali ne bo? Orientacijski poskus pri Bakarcu (1951); z leve: Boris Cibic, A.O.Ž., Drago Lebez in Rudolf Pavlin. Foto F. Fireder.

Na simpoziju o receptorjih leta 1952 v Stockholmu sem predstavil domnevo o recepcijskih encimih. Ragnar Granit se je zanimal za raziskovalno delo na našem inštitutu in potožil sem mu, kako skromno smo opremljeni; potrkal me je po rami in rekel: poglejte, Chupancic, vi imate nekaj dragocenejšega kot je opremljenost: pomembno hipotezo!

In res, raziskovalno se je naš inštitut razvijal ob preverjanju domneve o načinu delovanja acetilholina in drugih biološko aktivnih snovi prek recepcijskih encimov. Vključitev drugih biološko aktivnih snovi je zagotavljala dovolj širok, že kar ohlapen okvir, v katerem si je vsakdo lahko izbral torišče, ki ga je najbolj mikalo. Tako smo po vselitvi v novo zgradbo (1955) v poročilu dekanatu MF navedli, da na inštitutu poteka šest različnih, a pove-zanih raziskovalnih tem: 1- način delovanja acetilholina; 2- kinetika tkivnih holinesteraz; 3- histokemija tkivnih holinesteraz; 4- vpliv progesterona na monoamino-oksidazo maternice; 5-inaktiviranje adrenokortikotro-pina v skorji suprarenalk; 6- kromatografija pepsina.

Hkrati je naš okvir še spodbujal k razpravljanju o pojavih, pogledanih z različnih strani (saj ravno za to so izumili simpozije). Čim bolj različno - tem zanimiveje in tako se je marsikatero sodelovanje spletlo zaradi razvejanosti in ne kljub njej. Se pravi, organska rast kot pri živem organizmu: diferenciacija in hkratna koordinacija.

Rast: danes je inštitut poln mišk, računalniških seveda. V prvih časih pa smo imeli še prave. Nekaj jih je prebivalo v mojem kabinetu in ena vam je bila pravi bibliofil in bibliofag s prefinjenim okusom za knjige z usnjenimi hrbti: rada jih je gledala, še raje glodala. Nazadnje sva se pogodila tako, da je v zameno dobivala orehovih jedrc (včasih s stikalcem za sproženje fotoaparata) (sl. 9).

Slika 9. Skušnjava: Shakespeare ali orehovo jedrce? Foto A.O.Ž.

Za preverjanje domneve o recepcijskih encimih je bilo nujno, da bi karseda natančno poznali aktivnost, kinetiko in lokalizacijo tkivnih holinesteraz; postopoma smo uvajali histokemijo, citokemijo, določanje aktivnosti v posameznih celicah, bolj in bolj prefinjene elektrofiziološke tehnike, radioizotopske metode in še marsikaj.

Se pravi, inštitut je postajal metodološko čedalje bolj razvejan na posamezne laboratorije, ki so jih vodili izkušeni raziskovalci. Seveda bi bilo nespametno, če bi vsako metodo sami uvajali; rajši smo se povezovali z inštituti, kjer je bila že utečena, in teh je bilo čedalje več. Ko je npr. profesor Brzin uvajal citokemično lokalizacijo holinesteraz, je na Inštitutu za biologijo celice prof. Nada Pipan imela že utečeno elektronsko mikroskopijo.

Ko se je z leti pokazalo, da niti holinesteraza niti vrsta drugih sondiranj ne ustreza domnevi o recepcijskih encimih, je bolj in bolj plahnela verjetnost, da smo na pravi poti. Zato se mi zdi povsem razumljivo, da so - razen mene - to domnevo pri nas vsi po vrsti zavrgli. Škoda: danes je odkritih toliko recepcijskih encimov, da so prodrli že v standardne učbenike.

Seveda ni rečeno, da bi naša skupina odkrila funkcijo recepcijskih proteinkinaz, če bi jih bili vztrajneje iskali. Pri temeljnih raziskavah nikoli ne veš, kam te bodo pripeljale: v tem je njihov poseben čar. No, lepega dne se mi je posvetilo, da so naše razmere premajhne za tako neobetaven, tvegan program, kot je iskanje domnevnih recepcijskih encimov. Toda nič ne dé, če so jih odkrili drugje! V zameno sem dobil neprimerno več: izkušnjo, kakšen je občutek, da si kljub nasprotnemu videzu na pravi sledi (še danes mi pride prav pri ubadanju z modelom zavesti); treba je le odpihniti pleve, ne da bi hkrati zavrgel zdravo jedro.

V drugi polovici sedemdesetih let so nas raziskave privedle do študija mikrogeografije aktivnega centra na površini holinesteraz, kar je zahtevalo fizikalnih metod, kot je npr. elektronska spinska rezonanca. Povezali smo se z IJS in skupaj opravili vrsto raziskav, ki so (kakšnih petnajst let pred drugimi) privedle do modela z žepom na aktivni površini encima . S strani IJS sta raziskovala dr. Marjeta Šentjurc in dr. Milan Schara, z naše strani pa sva na tem delala z Antonom Štalcem. Pri poskusih nama je neumorno pomagala Cvetka Janc-Juršič (sl.10); zmeraj je bila pripravljena potegniti čez delovni čas, in ko smo bili proti večeru že vsi utrujeni, so bile njene meritve ravno tako zanesljive kot zjutraj. Pa še nekaj: Cvetka je bila tako vneta za uspešnost naših raziskav, da naju je vedno spraševala, kakšni so rezultati; kadar so bili neugodni, sva ji to morala povedati karseda obzirno (če ne, je imela od razočaranja hitro solze v očeh!).

Slika 10. Cvetka Janc-Juršič. Foto F. Fireder.

Dr. Štalc že dolga leta dela v razvojnem sektorju tovarne Lek; poleg tega vse do danes hodi na naš inštitut, kjer sodeluje pri raziskavah živalskih toksinov. Svojčas sem mu bil mentor, najprej za magisterij, potem še za doktorat. Takoj sva se ujela pri presojanju poskusnih rezultatov, vsak dan po uro ali dve; oba sva razpravljala z veseljem, največ sem pri tem sam pridobil: najboljši učitelj je učenec!

Vsak raziskovalec je imel za pomoč vsaj eno laborantko ali laboranta. Sprva smo jih vzgajali sami; nekateri so pozneje opravili izpit na tehnični srednji šoli, npr. Franc in Irma Fireder za kemijska tehnika, Franc pa še za barvno fotografijo. Drugi so prihajali iz tehničnih srednjih šol in se pri nas naučili še posebnih veščin. Vsa ekipa je bila kot bridka sablja: kolikor smo nastavili nekoga, ki pri delu ni bil dovolj vesten in zanesljiv, je v takem okolju hitro oplel. Z druge plati smo najboljše po možnosti nagrajevali, za kar je morala biti utemeljitev napisana. Dobršen del poskusov se je zavlekel čez delovni čas in takrat so bile dragocene laborantke, pripravljene opravljati nadure; te smo obračunavali, opravljati pa so se smele samo po nalogu vodje laboratorija.

Slika 11. Pavla Godec na dežurstvu v hlevčku. Foto F. Fireder.

Posebna skrb je veljala higijeni v hlevčku in drugim pravicam živali (sl. 11); poskusi so se opravljali samo v anesteziji. Marsikdaj nam je zmanjkalo žab in če ni šlo drugače, smo jih šli lovit sami (sl.12); pozimi jih je Fireder večkrat izkopaval na barju.

Slika 12. Lov na žabe pri Podpeči; prvi z leve A.O.Ž. Foto F. Fireder.

Nekega dne slišim pri vratih inštituta živahno prepričevanje. Naša laborantka odločno odklanja, da bi prevzela neko pošiljko s tovornjaka, dostavljač pa se sklicuje na to, da je roba naslovljena na naš inštitut. "Ne, vseeno jih ne prevzamem - kam naj jih pa damo?" Vprašam, za kaj gre. "Tukaj nam pošiljajo žive zamorce - to mora biti za kakšen cirkus!" Res, na dobavnici piše: Živi zamorci. Odkod? Iz Zagreba...uganka je rešena: v hrvaščini se morski prašički imenujejo zámorci.

V prijavah za financiranje raziskav smo na vprašanje o aplikacijah vseskozi odgovarjali: jih ni. Ko smo to prvič storili, je bilo nekaj sodelavcev zaskrbljenih, češ da tako ne bomo dobili sredstev. Jih pa ne bomo. Rajši ob denar, kot da bi se prostituirali. Kljub temu so nam bila sredstva zmeraj odobrena (verjetno zato, ker prijav tako nihče ni bral). Pozneje so nam za skupne ali usklajene programe začela sredstva dotekati tudi iz tujine.

Nekako od srede petdesetih do srede šestdesetih let smo nekaj sredstev dobivali od vojaške Komisije za medicinske znanstvene raziskave (KOMNIS). Kot vse vojske na svetu se je tudi JA zanimala za zdravljenje zastrupljenih z antiholinesterazami. Nekateri inhibitorji holinesteraz so nepogrešljivo orodje za raziskovanje teh encimov in hkrati najučinkovitejši bojni strupi - pa seveda todi obratno: v raziskavah moramo upoštevati morebitno reaktivacijo inhibiranih encimov, reak-tivatorske spojine so edina pomoč zastrupljenim z antiholinesterazami. Vse rezultate raziskav smo objavili v strokovnih revijah. Sredstva KOMNISa so bila skromna, pač pa je bilo pomembno, da smo se dokopali do sicer praktično nedostopnih antiholinesteraz, ki smo jih potrebovali pri lastnih raziskavah.

KAKO SMO PLAŠČ PRIŠILI NA GUMB.

Čedalje večja zadrega nas je trla s prostori. Delali smo v dveh izmenah, sam sem se javil že za tretjo. Denarja je bilo komaj za idejne načrte, ki jih je fakulteta naročila na Ateljeju za arhitekturo. Začelo je usklajevanje naših programov z variantami načrtov. S strani Ateljeja nam je arhitekt Marko Župančič zastavljal vprašanja k našemu programu. Pri pripravljanju odgovorov smo sodelovali vsi z inštituta, posebno aktiven je bil spet Fireder; nato smo se spet sestali z arhitektom...malo je že spominjalo na jaro kačo in steklega polža, a v resnici je bila to bogata izkušnja.

Ko smo bili končno gotovi, sem profesorja Lavriča povabil, da si ogleda našo stisko in ga spomnil na deset let staro tolažbo, češ da bomo prvi na vrsti za novo zgradbo (sl. 13). Mož beseda kot je bil, je odločil da je treba bika zgrabiti za roge: ni bilo druge - morala sva k ministru za gradnje, Ivanu Mačku. Na hitro sva mu razložila, za kaj gre.

"Takole je, dohtarji - gradbena podjetja imajo inženirje, tehnike in stroje, nimajo pa nekvalificiranih delavcev niti transporta."
Adijo, nova stavba! me je spreletelo, ko zaslišim Lavriča: "Ja, saj transport in grobo delavno silo imamo pa na fakulteti."
"No, če je tako, pa kar začnite!"
In že sva se znašla pred vrati.
"Kaj bomo pa zdaj", me pogleda Lavrič," ko nimamo ne delavcev ne transporta...?"

Malodušno sva se spuščala po stopnicah, v veži sem pa le začel po Seliškarjevo ugibati, kaj neki bi zdaj ukrenil pračlovek? Hja - Firederja bi vprašal, kakopak!

Slika 13. Profesor Božidar Lavrič se je odločno zavzel za zidavo novega krila našega inštituta (1954). Z leve: A.O.Ž. in Božidar Lavrič. Foto F. Fireder.

Njegov odgovor nas je spet presenetil: poleg našega osebja je rekrutiral znance in prijatelje po klinikah in inštitutih, da bi pripravili izkop za novo stavbo; pri vsej zavzetosti je bila posadka premajhna, da bi kopanje dovolj hitro napredovalo (sl. 14). Na podjetju so grozili, da bodo stroje odpeljali na drugo gradbišče ... Iz te zagate nas je rešil profesor Kanoni, ki nam je ponudil paciente za delovno terapijo, mi bi jim preskrbeli malico in dnino, pa kakšno cigareto. Takrat so bolniki, ki so hodili na delo zunaj bolnišnice, nosili rdeče jahalne hlače bivše kraljeve garde. Tako četo je nadzorni bolničar vsak dan pripeljal na naše gradbišče; zvečine so kar radi poprijeli, nekaj Martinov Krpanov je zaleglo za dva. Fireder je dosegel še pri sindikatu naše fakultete, da je organiziral nekaj udarniških akcij... Ko je bil izkop končan, se je začelo betoniranje. Zdaj je postal ozko grlo dovoz materiala. Manjši tovornjak sem si sem pa tja izprosil naposodo od ministra za zdravstvo, dr. Marjana Ahčina; le stežka smo sproti nasitili mešalne hruške, pomirjali polirje, ki so kar naprej grozili, da bodo dela ustavili - pa se je v zadnjem trenutku pripeljal Fireder s tovorom peska ali savske mivke.

Slika 14. Izkopa za novo stavbo smo se morali lotiti kar sami. Foto F. Fireder. V takem krčevitem slogu je počasi rasel skelet novega inštituta (sl. 15).

Slika 15. Kljub vsem zadregam je nova stavba vendarle rasla. Foto F. Fireder.

Kreditov je seveda zmanjkovalo, inšpektorji so ugotovili, da smo jih pošteno prekoračili in zahtevali so pojasnilo. Vodil sem jih po surovi stavbi in razlagal - tukajle, vidite, bo laboratorij za citokemijo, tukaj za elektro-fiziologijo ...itd. Dopovedovali so mi, da niso prišli gledat tega, jaz pa sem spet gonil svojo. Po nekaj ciklih so se spogledali in očitno presodili, da pametnejši popusti ter se poslovili. Kmalu potem sem prejel vabilo na Gospodarsko razsodišče, kjer sem ubral podobne strune. Nazadnje sem jo po uvidevnosti sodnika dr. Franceta Koblarja še dosti poceni odnesel (z nekakšnim opominom, se mi zdi).

Na pomlad 1955 smo se - kar brez dovoljenja za uporabo - le vselili v novo stavbo (sl. 16) in zadihali: razmahnilo se je raziskovalno delo, šumelo je kot v panju, stekle so vaje za študente.

Slika 16. Po desetih letih (1955) smo plašč prišili na gumb. Foto Jelka Simončič.

Z NOVIM KRILOM so se nam na mah odprle možnosti za sodelovanje s klinikami. Na dekanat smo pisali, da bodo zdaj ortopedi in kirurgi uporabljali naše operacijske prostore za eksperimentalno kirurgijo; da bo profesor Bogdan Brecelj transplantiral goveje kostno tkivo na poskusne živali in morebitne ugodne rezultate uporabil na kliniki; da imamo s profesorjem Božidarjem Lavričem v programu raziskavanje limfatičnega sistema; da bo docent Vladimir Trampuž v naših novih laboratorijih delal poskuse na maternici, ki so mu neposredno potrebni za prakso...

Toda iz te moke ni bilo kruha! Kolegi s klinik si pri najboljši volji niso mogli utrgati časa za dogovorjene raziskave, vrteli so se v neizprosnem kolesju strokovnega dela in drugih obveznosti. Morda bi šlo laže z mladimi raziskovalci, a takrat o tej inštituciji še ni bilo ne duha ne sluha.

Ponovno se je pokazalo, da nam manjka kliničnih raziskovalcev, ki bi jim bilo znanstveno delo temeljna dolžnost. Seveda pa je tak profil samo nujen, nikakor pa ne zadosten pogoj za razmah kliničnih raziskav - o tem zgovorno priča usoda Centra za klinične raziskave v Veliki Britaniji .

Slika 17. Bi skupaj napisali učbenik? Zagreb 1952; z leve: prof. Ljubo Božovič (fiziolog), A.O.Ž. in prof. Ante Zimolo (patolog). Foto A. Zimolo.

S kolegi iz drugih republik smo se dobivali posamič in kovali načrte (sl. 17). Toda nova vajalnica je omogočila še nekaj: 4. - 6. oktobra 1955 smo povabili na srečanje kolege fizioloških in sorodnih strok; prišlo jih je kakšnih petdeset, vsak je poročal, kaj raziskuje, s kakšnimi metodami in kako se spoprijemlje s težavami. Spontano so se začele oblikovati skupine, ki so jih zanimali isti problemi, kot gobe po dežju so so pojavljali neformalni klubi: kateholaminski, holinergični, endokrinološki, pedagoški, pa taki, kjer se je razpravljalo o širših temah, kot je recimo narava znanosti. Vse je minevalo v živahnem in neobremenjenem vzdušju. Zadnje popoldne je bila na programu organizacija naslednjih sestankov. Tako velja 6. oktober za datum ustanovitve tedanjega Jugoslovanskega in sedanjega Slovenskega fiziološkega društva.

Po pravici moram povedati, da o ustanavljanju kakšnega društva nisem imel pojma; predstavljal sem si, da se bomo še naprej dobivali neformalno, malo anarhično, a sproščeno. Šele ko sem videl prvi dopis z žigom, sem se zavedel, kaj smo zakuhali - pa takrat je bilo že prepozno.

Potem so se vrstili kongresi; vsem, ki so bili na ohridskem (1969), je v spominu, kakšna razpravljanja so se razvnela o uvodni temi znanost kot Pandorina skrinjica . Danes o tem čivkajo vrabci na strehi, takrat pa je bil to kar pravi škandal; zlasti mlajši kolegi sploh niso hodili na predavanja, ker so noč in dan debatirali o pomenu in mestu znanosti v svetu. Razlaga za tako vnemo je preprosta: v takratnih razmerah je bila politična herezija, če si podvomil v znanost kot edini temelj napredka (odtod tudi simpatije, ki si jih je naš inštitut s Pandoro požel na Ohridu).

Pandorina skrinjica je neizčrpna, za vsako priložnost ima kaj na zalogi. Še pred desetimi leti si nihče ni mogel predstavljati, da bo danes (1995) v vsakem kotu osebni računalnik, pa da bo sodelovanje med raziskovalci olajšano z elektronsko pošto, pospešeno z vključevanjem v mednarodne znanstvene mreže...pa tudi tega ne, kako se bo med znanstveniki po vsem svetu razbohotila tekmovalnost, dediščina iz stare Grčije; v nedožni preobleki (zdrava ambicioznost) je nikoli ni manjkalo. Po novem pa celó rezultat temeljne raziskave čedalje bolj postaja tudi roba, ki jo moraš znati iztržiti, uspešen raziskovalec naj bi poleg drugega obvladal še tehnologijo komercialnega tekmovanja. To sicer nekoliko popravlja podobo znanstvenika kot naivnega čudaka, ki se ne znajde v praktičnem življenju. Zdaj vsaj spretnejši med njimi postaja bolj podoben uspešnemu poslovnežu ali funkcionarju v mednarodni športni organizaciji. Nič zato, dokler tempo tekmovalnega biznisa ne zvabi znanstvenika v hudobije, ki raziskovalnemu vzdušju niso v prid, npr. organizirana kraja podatkov in idej, večkrat celó iz člankov, poslanih v tisk. Povedano ne velja za raziskovalce vsevprek: pravi mojstri se v znanosti ne ukvarjajo z batrahomiomahijami, temveč z novimi koncepti.

Po preselitvi v novo krilo je šlo finančno že laže kot v prvih letih, zato so se pa strmo povzpele naše potrebe. Sredstva so zmeraj omejena in zadrege z denarjem so vsaj načelno razumljive. Kako smo se jih konkretno otepali, ponazarja naš dopis o načrtovanju raziskovalnega dela:

Ljubljana, 24. 12. 1955
Kaj bomo raziskovali prihodnje leto v novem krilu našega Inštituta?
Dovolite najprej vprašanje: koliko bi stavili na dirkalnega konja, izvrstno žival sicer, pri kateri pa je zmanjkalo denarja za levo zadnjo podkev ?
V novem letu bomo torej predvsem raziskovali, kje bi našli to srečonosno podkev - ne kljub varčevanju, temveč ravno zaradi varčevanja; nabaviti in rediti dirkača, ki ne more dirkati, se nam zdi za naše razmere le prehudo razkošje.

Tako ali drugače nam je uspelo nastaviti več osebja. Spominjam se oklevanja inštitutske komisije, ki se je obrnila name za nasvet: ali naj sprejmemo v službo snažilko, ki je sicer ustreza vsem pogojem, vendar je tako majhne postave, da ne bi mogla pomivati oken. Nemara res ne, zato pa bo lahko zlezla v aparat in ga očistila odznotraj. Tako je Nežka Podgoršek dobila službo (sl. 18); za odločitev nam nikoli ni bilo žal, tako prizadevna je bila! Morala: vsako stvar velja pogledati vsaj z dveh plati.

Slika 18. Z Nežko si želiva srečno novo leto. Foto F. Fireder.

Večja posadka, večja verjetnost trenj. Znanstvena srenja je daleč od naključnega vzorca populacije, raziskovalci so kar po vrsti močne osebnosti, prej nagnjene k individualizmu kot sodelovanju. Nič zato, dokler se krešejo mnenja; pa hudo, kadar načelnost preide v nepopustljivost ali celó v gorečnost. Predstojnik skuša vplivati na nestrpnost kakor ve in zna, vendar za to ni posebnega recepta, razen zlatega pravila, da sam stoji zunaj sporov.

Pa smo kar dobro vozili. Precej robov in robatosti se je v kolegiju izgladilo, ko smo se na posebnih seminarjih ob sobotah spustili na področja zunaj stroke; ta srečanja so se iskrila v stilu brain-storming: razvnemanje domišljije, ki ne ostaja na ravni površnih analogij, temveč daje slutiti globlje povezave med navidez neodvisnimi pojavi.

Tembolj prozaični so bili ponedeljski seminarji, ko smo se spoprijemali z vprašanji o kreditih, nabavi kake ključne kemikalije itd.

Po dvakrat na leto smo obravnavali t.i. perspektive: kje si z magistrskim delom, kako da še nisi prijavil doktorata, kaj se zatika pri habilitaciji? Članki poslani, sprejeti v tisk? Tako je vsak posebej vedel, kje je, vsakogar smo skušali spodbuditi ali mu drugače pomagati. Včasih se kdo sam ni zavedal, da ima že vse pogoje za naslednji korak na svoji poti.

Pomožno osebje se je sestajalo posebej - tako so bolj sproščeno povedali, kaj jim ni prav; Fireder nam je prenesel že destilat njihovih predlogov.

Ob novi zgradbi smo pridobili tudi več vrta, ki ga je uredil pokojni profesor Ciril Jeglič. Podvojili smo tudi površino mlake. Lepega dne so se na vrtnicah pojavile listne uši, ki so na debelo ovijale poganjke in vejice. Na predlog, da bi jih zatrli z insekticidi, sem te prepovedal, češ da bodo uši same propadle, ker so se čez mero namnožile. Če ne, naj pa propadejo vrtnice. Pika.

In res, v nekaj dneh so bile vrtnice čiste! Na inštitutskem sestanku sem (s slabo prikritim triumfiranjem) odpredaval kratko lekcijo, kako da je treba naravo pustiti pri miru, pa si sama opomore. Z insekticidi da naredimo večjo škodo, ker ...itd. - Takrat nisem opazil, da se mi sodelavci pod kožo smejejo. Šele na prihodnji inštitutski zabavi so mi v splošno zabavo občinstva povedali, da so uši naskrivaj naprhali z insekticidom... Inštitutske proslave, zabave in izleti so bili znameniti po svoji sproščenosti, ki je bila kontrapunkt trdemu delu.

Ko sem se vrnil s svojega prvega bivanja med Indijanci Janomami ob Gornjem Orinoku, sem na inštitutski izlet za Savo prinesel njihove 'vžigalice'; za rokovanje z njimi moraš biti močan in spreten hkrati (sl. 19). Naši so se vse dopoldne in čez zaman kosali, da bi zanetili divji ogenj (les se je zasmodil šele naslednji dan, ko ga je Fireder zavrtel na stružnici).

Slika 19. Indijanca Janomami netita divji ogenj. Gornji Orinoko 1970. Foto A.O.Ž.

Pri Janomamijih poglavar nima nobene posebne pravice, nikomur ne more ničesar ukazati; poslušajo ga, kadar - in samo kadar - jih prepriča, denimo z najboljšim predlogom za odpravo na skupen lov. Idealna prispodoba za pred-stojnika inštituta, ki naj bi bil v kolegiju prvi med enakimi.

Prispodoba je preveč idealna za institucionalizirano družbo, v kateri je predstojnik za 'svojo' ustanovo tudi odgovoren in se torej samo po sebi razume, da ima ustrezne pravice. Posvetovanja v kolegiju so mu v oporo, brez katere bi jo hitro zavozil. Toda velikokrat se mora odločiti kar sam, saj kolegija ne nosi v žepu. Praktično to pomeni, da mora krmariti med prepogumnim ukrepanjem na lastno pest in med mevžo, ki se pri sleherni odločitvi skriva za kolegij.

Za pusta smo se vsi našemili; izključno pravico, da se pojavi brez maske, je imel Žicarjev naslednik, jazbečar Čuri (sl. 20). Takrat so bili po 45000 din meter; vzel sem ga 20 centimetrov, ker ga več ni bilo. Potem je odraščal v dopadajenje vsem na inštitutu. Po prepričanju je bil anarhist. Na vse viže prebrisan in prežgan je gospodaril po vrtu in daleč okrog, saj je imel prost izhod. Na smučarskih turah je predirjal trikratno pot, dokler ga je sneg držal, seve; kadar se mu je udiralo, je hodil pohlevno po smučini. Pred spustom je ugibal, kod jo bomo ubrali in ko je pri tem zapopadel še Pitagorov izrek, si je prislužil naziv doktor Čurakel. Doživel je osem let, ko ga je na nočnem pohodu po mestu povozil avto; zasužnjen bi bil živel dlje, tako pa je umrl kot svobodna osebnost!

Slika 20. Doktor Čurakel. Foto F. Fireder.

PODIPLOMSKI ŠTUDIJ.

Dolga leta sem predsedoval študijski komisiji na naši fakulteti. V začetku 1964. leta mi je bilo poverjeno še organiziranje podiplomskega študija (ki se je takrat imenoval študij III. stopnje). V tistih časih ni bilo govora o tem, da bi si tak pouk lahko šel ogledat na kako univerzo v tujini.

Junija 1965 je naša fakulteta sprejela statutarna določila o podiplomskem študiju - mislim, da kot prva na Univerzi v Ljubljani.

Spominjam se, kako trdo sem si moral prizadevati, da med pogoji za vpis ni navedena medicinska, temveč katerakoli fakulteta. Tako smo tudi na podiplomskem študiju uveljavili načelo mešanja strokovnjakov z različnih fakultet, ki se nam je že obrestovalo na našem inštitutu. Lahko rečem, da je v naši valilnici zrasla vrsta raziskovalcev iz nemedicinskih strok, ki so postali eminentni znanstveniki in se habilitirali na medicinski fakulteti.

Pouk traja pet semestrov in študentom, ki opravijo vse obveznosti, fakulteta podeli diplomo z nazivom magister. Resnost učnega režima je bila tokrat sprejeta kot sama po sebi umevna.

Za začetek smo predvideli tri usmeritve: fiziološko, mikrobiološko in morfološko (pozneje bi po potrebi lahko uvedli še nove).

Urnik zanalašč ni bil prenatrpan, saj morajo podiplomci imeti na voljo dovolj časa za samostojno delo in razglabljanje. Po prvem semestru postane temeljni predmet presojanje poskusnih rezultatov. Peti semester je bil v glavnem namenjen oblikovanju magistrskega dela.

Ko je fakulteta sprejela statut o podiplomskem študiju, sem lahko z olajšanjem odšel z odpravo Planinske Zveze Slovenije na Himalajo (sl. 21).

Zaradi varnosti bi morali vzeti seboj tudi nekaj eksploziva za proženje plazov. Seveda pa od nobene carine na svetu ne bi dobili dovoljenja za takšno robo. Vodja odprave, Jože Govekar-Jozva, mi na samem pove, da bomo eksploziv pretihotapili kot zdravilo, ki naj ga vrinem v spisek medicinske opreme. No, prav ... tule ravno še lahko vtipkam: CARFOPEX - proti hudi zapeki - 3 x po 10 g na dan. Jozvo zanima, ali je to preparat kakšne znane firme. Ne, ne - to je skrajšanka: CARino FOPati z EXplozivom.

Na Himalaji sem posnel tudi za štiri, pet ur barvnega filma (ki ga mislim v miru zmontirati, ko bom star).

Slika 21. Centrifugiranje krvi na Ledeniku Ramtang (4900 m), Himalaja 1965. Foto ?

Potem sta minili še dobri dve leti, preden je fakulteta dobila sredstva za ustanovitev Oddelka za podiplomski študij (dotlej smo imeli dva: medicinskega in stomatološkega). Za predstojnika novega oddelka so izvolili, koga drugega kot A.O.Ž. Prve študente smo vpisali v zimski semester 1967/68.

Pravzaprav me je te vrste delo še kar veselilo. Kot hudič žegnane vode pa sem se bal zgolj administrativnih funkcij; še danes sem prepričan, da bi se pri njih kaj slabo odrezal. In res sem se izmuznil dekanstvu - če mi je trda predla, tudi z ukano (npr., da bom prihodnje akademsko leto prebil v Avstraliji).

Zato pa sem imel bolj strokovnih zadolžitev čez glavo; sodni izvedenec na primer, pa mentorstva, uredniko-vanja, pisanje razprav, včasih tudi kakšne knjige - pa sam ne vem, česa vsega še ne. Posebno pri srcu mi je bilo filmanje živalstva na Slovenskem (sl. 22); ne gre pa hitro od rok, saj si režiser brez avtoritete, igralci prihajajo na snemanje, kadar se jim zljubi. Ob vsem tem si je bilo treba priskopariti tudi kaj časa za raziskave; po navadi ponoči, ko se namesto telefona z vrta oglašajo zelene krastače, ko namesto dopisov prileti skozi okno kakšen list ali pribrenči hrošč. Takrat se dela na gosto, nič posebnega ni bilo, če sem šel zjutraj naravnost na predavanje in potem spet nazaj k poskusom.

Slika 22. Koklešek (1600 m) nad Lučami v Gornji Savinski dolini. Foto J. Svetičič.

Sploh pa ni tako hudo, kot je morda videti, večkat ravno narobe: ko s kamero čakaš na žival, se ti kar na lepem utrne rešitev problema, ki si jo v vsakdanjem vrvežu zaman iskal.

RADIOIZOTOPSKI LABORATORIJ.

Raziskovalno delo v več naših laboratorijih je zahtevalo, da vpeljemo tudi nekatere radioizotopske metode. To nalogo je vzel v roke profesor Štefan Adamič, tedaj še asistent. Leto 1960 smo načrtovali zgradbo za novi laboratorij, pri čemer nam je bila posebno dragocena pomoč fizika dr. Henryja Lanza, izvedenca Združenih narodov za rabo izotopov v medicini. Vse leto je dan za dnem hodil na inštitut in nas neopazno, kot je znal, uvajal v novo področje, razpravljal z arhitektom Markom Župančičem in s Štefanom Adamičem.

Tokrat je šla gradnja že normalno organizirano od rok. Rad se spominjam zadržka proti koncu del, ko naj bi vzidali okenske okvirje; vendar so samevali, lepo zloženi sicer, v stavbi: delavci se jih niso pritaknili, ker sta na enem kosovka in kos krmila mlade v gnezdu.

Še istega leta (1962) smo inštitut lahko zaokrožili z zgradbo radioizotopskega laboratorija (sl. 23). Vse do leta 1975 ga je s svojo znano temeljitostjo vodil Štefan Adamič; tedaj je prevzel predstojništvo in organiziranje na novo ustanovljenega Inštituta za biomedicinsko informatiko, pri čemer je kljub skromnim začetnim sredstvom zasnoval in uveljavil sodoben vsebinski program take ustanove.

Slika 23. Radioizotopski laboratorij, zgrajen 1962. Foto Jelka Simončič.

Ko sem na Silvestrovo 1973 odhajal v pokoj, sem naslednjemu predstojniku, profesorju Rudolfu Pavlinu, lahko predal ugleden in dinamičen inštitut z izvrstno ekipo raziskovalcev ter pomožnega osebja - zavidal mu pa kljub temu nisem! Odtlej prihajam na inštitut v kabinet zaslužnega profesorja. Pa tudi sicer prehod ni bil tako hud: že prej (1971) sem mu prepustil predstojništvo katedre.

Če pomislim nazaj, nikoli nisem imel kakšne prave podobe o tem, kakšen naj bi bil naš inštitut in po mojem je ravno s tem odpadla ena glavnih ovir za njegov razvoj: organska rast je pač nepredvidljiva.

Upokojil sem se na lastno željo, saj sem zagotovo že predolgo predstojnikoval in naš inštitut je bil kar preveč utečen, kar preveč utirjen.

Kljub temu je starejši kolega z neke klinike zmajeval z glavo:

" Kako si nespameten - zdaj se bo podrlo vse, kar si trideset let gradil."
"Če je tako trhlo, naj se kar! Sicer pa bo po mojem ostalo, kar je žilavega, drugo bo odpadlo - kako naj bi sicer pognalo kaj novega ?"

Tako je potem res bilo in tako je tudi prav.

***

Zdaj, ko to pišem, gledam na inštitutski vrt: na ograji pristane siva vrana z veliko skorjo kruha v kljunu, se spusti na trato, odkoraka do mlake, poišče plitvino in vanjo spusti svoj zalogaj; počaka, da se razmoči in ga začne jesti, dokler ne pride do tršega jedra; spet ga namoči, se malo sprehodi po bregu, se vrne in pojé, kar je razmehčanega... Dolgo je veljalo, da to dela brez načrta kot kartezijski avtomat. Možganov ima za nekaj borih gramov, pa zna šteti do sedem...Koliko se zaveda sama sebe?

Zdajle se dvigne v zrak, njen odsev potone v mlako...tam mrgoli enoceličarjev... skakati skoz obroč jih ravno ne naučiš, toda brez ene same živčne celice imajo dolgotrajen spomin, navadiš jih, da se pridejo hranit... mar imajo že zametek tega, kar se je razvilo v zavest? In če je tako, kje na tej poti je naša vrana?

Sami trdi orehi, pretrdi za danes, morda za zmeraj...Res, nove metode so omogočile, da poznamo več in več čedalje finejših nevrobioloških podrobnosti - niti za las pa nas niso približale razlagi, kako nastane subjektivna izkušnja, ki ji pravimo zavest ... Kako bi o tem danes razmišljal Seliškar? Samo ugibam lahko - gotovo je le, da bi vrtal globoko in bi nam kot pravi učitelj znal zastaviti bistvena vprašanja...

...res, pravi profesorji, tile naši enoceličarji in vrana...


1 Ta laboratorij se je leta 1969 prelevil v Inštitut za klinično nevrofiziologijo.

2 Župančič AO. Iz krhkih spominov na zametke trdno podkletenega inštituta. V: Prevec TS, Vodušek DB (ur). 25 let Inštituta za klinično nevrofiziologijo. Ljubljana: UIKNF, 1994: 9 -11

3 Župančič AO. Iz spominov na profesorja Albina Seliškarja. Medicinski razgledi 1973; 12: 319-20.

4 Seliškar A, Župančič AO. Humoralni prenos živčnega vzburjenja v centralnem živčevju. V: Zbornik Prirodoslovnega društva. Ljubljana: Prirodoslovno društvo, 1941: 128-30.

5 Župančič AO. Težave z ugotavljanjem albuminurije. Partizanski Zdrav Vestn 1944; 1: 17-9.

6 Župančič AO. Vitamin C. Partizanski Zdrav Vestn 1944; 1: 27-9.

7 Župančič AO. Čemu in zakaj nov način študija? Tribuna, 18. 6. 1953, št.11: 1-2.

8 Docent Jenček pa je odstopil kot prodekan.

9 Švedski fiziolog finskega porekla, raziskovalec vizualnega sistema.

10 Šentjurc M, Štalc A, Župančič AO, Schara M. An ESR study of the influence of some physico-chemical factors on the conformation of a postsynaptic acetylcholinesterase. Biochem Biophys Acta 1976; 429: 421-28.

11 Kingman S. The slimming of clinical research. New Scientist 1990; April 28: 63-8.

12 Župančič AO. Science as Pandora's box. Iugoslav Physiol Pharmacol Acta 1970; 6: 195-8.

13 Marshall E. Suit alleges misuse of peer review. Science 1995; 270: 1912-4.